dvaindvajseta

polja osirotelih vrtov

o tistih pravih zvenih na koncu besed; kako sploh izgovoriš "j a s e n"
remington, kirby, preston, sonnor


zvitorepčev nahod
, da ne veš o ničemer,


jabolko, ki ga daš in, ki ga vzameš


če ti poleti v hrbet
umakni se, če ne gre, pa mora, mora...


olga v fiatu
stroj pri otu


mati, ki je in je ni, a sem sanjal, da bo prišla


deske ob stenah
močan francoski cigaret;
so ure, ko zatulijo zvonovi in zvonci, naberejo se ljudje in čakajo...čakajo...
...čakajo...


potem je tukaj tomo z novo obleko in avtomobilom
potem je lenča s preluknjanimi ušesi in uhani do tal
potem je moj pes šari, ki se ves skurban vrne domov
potem je polde bibič v obleki mestnega župana


nato je igla (gramofonska)


vrtenje v neskončne ornamente, ponavljajoče se
okvirji slik iz kož in cunj
in
posamezni odstavki iz opernih napevov na hermetičnem programu