prva

usedel sem se na roso trave
ponižal si oblake
prerisal slike starih mojstrov
prespal odhode vlakov


Le kaj je dobrega v tistem malem hrbtu, ki drvi vsak dan od pete do tretje
v naročje Mamice Kopitarice? Zakaj so dnevi vseh noči tako hinavsko
obrnjeni napram Sinovom Host? Kje ostajajo obrazi krink, ko se obredi
odvrtijo in pride na prizorišče Zdresirana Higiena? Vprašanja, ki v odgovor
prinašajo vprašanja, ki v odgovor prinašajo vprašanja, ki v odgovor
prinašajo vprašanja, ki v odgovor prinašajo vprašanja, ki v odgovor
prinašajo vprašanja, ki v odgovor prinašajo vprašanja, vprašanja, vprašanja,


jeznoriti billy
n.c. mexico 12.05.67.
prelet UFO-ja
srh pri jedi
strel po znaku
konec pipe

druga

a)

marmornate stopnice v parku
navzgor po njih
nad mestom cesta prečesanih zaporedij
osebnostni vzgib proti drveči gmoti

včasih se zapro vsa sonca

(peter požene mlin na veter
natalija se vgrizne v roko)

po pesu (psu) dirja cesta,
leno pretaka narava kapljice v apollinairov brsk,
da ob njem se dehti (bilo mi je dehteče),
pregledam zaporedja vrst, vzamem smeh v naročje,
še salve zraven in odvihram v pomp

b)

precej pozno se vrne direktor klepec v pisarno

o 1000 zane krejih
o 1000 karel majih
o 1000 edgar alan pojih
o 1000 george simeonih
o 1000 james hadley chasih
o 1000 roy bradburyjih
o 1000 franzih kafkah
o 1000 fjodor dostojevskih
o 1000 mihailih bulgakovih
o 1000 borijih žzupančičih

c)

v vasi
nasproti moje
živi stari mož
ima rjavega psa
in rad je poper
starec ne pes
ugrizne po potrebi
pes ne starec
žena je pokopana
na slovenj bistriškem pokopališču
vsak dan preleti
nad njuno hišo
potniški avion
karavela R-157 U
pozno popoldne

tretja

potemnele soteske v oazah nemirov
iskri franci
nato nasmeh na smeh
hoja po hodnikih prepredenih povprek in počez
vrnitvene pesmi
ples ranjenih udov
da cedi cedi se ta svetloba
ukanje stokov

vedno, ko vstanem je dan že narejen, sonce je prižgano in oblaki nalepljeni,
ptice pojo v vetru, veje v vetru se gibljejo, gotovo je nekdo, ki bi znal tako reči,
prah vstaja iz mest, ljudje se valijo iz služb v lokale, v kavarni se raztegujejo
srednješolke, leni natakar požvižgava melodijo iz kavbojskega filma, omizje
upokojencev debatira o politiki, dim leze v oči, nos, ušesa, usta, grlo roke, noge,
hrbet, trebuh, stegna, bedra, popek, rit, sluzast okus je v kavah, kretnje mojih
prijateljev so nevarne, pogovori z ženskami prazni, kozarci so zapacani, motni

luči se prižgo, avtomobili iščejo prostor, nekdo si zavezuje kravato, nekdo jo
vrže nazaj v omaro, nekje padejo karte, kitare zaigrajo napeve o ljubavi večnoj, stotka šiba iz roke v roko, dvigala se škripajoče dvigajo, objemi so dolgi,pod
stopniščem se dobimo, pevka utihne, debeli gospod prižge cigareto, nohti so njeni zeleni, oči so v črnem, telo je premazano s hrapavimi pikicami, zvezde bingljajo, nočni metulji hitijo, pikapolonice vseh dežel so v kretnjah, luna je krotka, kratka, drevesa so sence, kamenje razžrto, kot vedno, že od nekdaj

premika stopinje, se laže mi v noč, ohlapno me gleda, me hoče nazaj

a jaz, jaz se ne dam, ne, jaz se ne dam, rad bi zaklade, a ne vem jim imena

prepišem jih enkrat, prepišem jih v drugo, si vtaknem jih v žep, tako, za pozabo

kaj ne lomastim po reklih in virih, ki pijano jih tarejo čepi v ukih hecnih vrlin

daj, popravi oblake, oblake, oblake, da, oblake ti pravim, te prosim, rotim


krčenje mišic, premikanje jeder
topot nad prahom stoletij
hrami prelivov
v izbah srebrnosivkastih zajčkov

četrta

karta po stari ceni
veder dan
piška a la madre
stari grad v megli


si notri notri je hlad kajne da rad loviš ribe tega nisem vedel če
bi in če bi imel izkaznico ti bi jo prav gotovo dal tako pa je nimam
in ti je ne morem ne morem ti je dati poglej kako joj kako je to čudno
zares prav rad zares rad bi rad nekaj storil zate pa prav zares da se
ne da kako je to neprijetno zares neprijetno preveč je to tudi zame
skoraj preveč neprijetno le kako naj ti to povem in dopovem ko pa me
popolnoma vsega boli glava in zato ne prenesem vsega tega vpitja vame
v cesarja brez cesarstva ki zvezde so mu edina dota ki ti jo lahko poklonim
samo vame poglej in reci da ti jih naj in vse bo v hipu povsem v redu ker
imam pač takšen način in ti dobro veš da to ne škoduje in da pravzaprav
sploh nič ni bolj v redu kot pa nekaj takšnega in čeprav se braniš vem da boš


same prazne šleve
kimona drhljaj bilk
kasna mrena prepustnice za jutra
hribovja
udori ročnih alg
kremenškova obzorja
za mestom je lepilo


venomer ponavljanje
preparatov
lukenj
drvarja
želj
misli
ukazov


po ulici se sprehaja vijoličasti pikinezer ovohava stole

peta

stene kot kamen
lonci kot murve
kras kot mlini
listje kot zima

megla kot mater
opazke kot dnevi
ceste kot song
apokalipsa kot hruščov
višnja kot torbaživel je mož ki se je pisal nekako kot torbarina živel je na hrvaškem
in je naredil množični umor s svojimi otroci zaradi katerega so mu
sodili in izvršili njegovo usmrtitev po obsodbi le kaj nekaj ga je pičilo
se vpraša ugleden državljan in človek ko izve za to žalostno zgodbo


sanje kot višina
radio kot mizarstvo
oto kot simca
drva kot znaje
kraste kot prt
danes kot preplah
cilj kot astra brana kot vlak

hram kot dihurjevo
prag kot brada
las kot mirč
tovarna kot žvižej
petelini kot stavbe
arabci kot riž
polja kot uzde
dare kot svizec
špranje kot soj
barke kot marmor
kostanj kot prapor

šesta

 P. Pivs Peter

Srednje postave. Nizkega čela. Pogled, kot v filmih o kung-uju.
Zgodnja mladost neidetificirana. Moški. Postal zastopnik firme
s pokvarjenim logotipom. Firma za popravilo izložbenih lutk.
Roke še kar ohranjene, videz še kar zapeljiv; kakor za koga. Za
nekatere tekstilne delavke iz bližnje tovarne že. Poljudnega
obnašanja. Nekaj naloženega denarja, precej jasna želja po
umirjenem, družinskem življenju. Zaradi nerealizacije le-tega,
stalen gost lokalov, ki zažive šele tedaj, ko se drugi zapirajo.
Nekajkrat legitimiran od miličnikov in proglašen za "nočno ptico".

Vedno v zaporu.

Se pa zgodi, da nekoč, ko je vreme malo proti dežju in, ko je veter
s prepihom v prostore, on;  P. Pivs Peter, med sprehajanjem; kar zanj
sploh ni redko, le da malo ljudi ve za to njegovo navado; naleti na
izjemno svetel plašč na životu neke mimoidoče ženske, kar mu obudi
spomin na nek zelo odmaknjen trenutek iz njegovega zelo zgodnjega
bivanja. Kot, da bi mu hotel pojav tega plašča povzročiti nekakšno,
še nikoli dotlej poznano, našopirjenost. Šele hip zatem mu kane v
misli spoznanje, da je spodaj, pod plaščem, žensko telo. Pa je to telo
že predaleč, a se mu, na trenutek vseeno zazdi, da se bo ženska obrnila,
saj se je že in , da ga prav očitno, vabi. Ampak vseeno še ni docela
prepričan, da je vse to res. Kaj pa, tako pomisli za hipec, če se mu vse to
le hote dozdeva. Če je vse to le varljiva utvara. Pravzaprav je zanj tudi
to že dovolj, ampak  P.Pivs Peter se temu ne bo pustil podleči. Preveč je
ponosen za kaj takšnega. Zato ne steče za tisto žensko in gre raje naprej
svojo pot in samo še premišljuje o neznanki s sijočim plaščem, dokler
se spomin nanj nekako ne izgubi v globini nerazumljivih občutij, ki mu
prično povzročat duševne težave, takrat, ko se na drugi strani zemeljske
oble ljudje prično prebujat iz opoldanskega bdenja v tako zaspani noči.

sedma

Peter P. Pivs

Srednje postave. Nizkega čela. Pogled, kot v filmih o kung-uju.
Zgodnja mladost neidetificirana. Moški. Postal zastopnik firme
s pokvarjenim logotipom. Firma za popravilo izložbenih lutk.
Roke še kar ohranjene, videz še kar zapeljiv; kakor za koga. Za
nekatere tekstilne delavke iz bližnje tovarne že. Poljudnega
obnašanja. Nekaj naloženega denarja, precej jasna želja po
umirjenem, družinskem življenju. Zaradi nerealizacije le-tega,
stalen gost lokalov, ki zažive šele tedaj, ko se drugi zapirajo.
Nekajkrat legitimiran od miličnikov in proglašen za "nočno ptico".

Nikoli v zaporu.

Se pa zgodi, da nekoč, ko je vreme malo proti dežju in, ko je veter
s prepihom v prostore, on; Peter P. Pivs, med sprehajanjem; kar zanj
sploh ni redko, le da malo ljudi ve za to njegovo navado; naleti na
izjemno svetel plašč na životu neke mimoidoče ženske, kar mu obudi
spomin na nek zelo odmaknjen trenutek iz njegovega zelo zgodnjega
bivanja. Kot, da bi mu hotel pojav tega plašča povzročiti nekakšno,
še nikoli dotlej poznano, našopirjenost. Šele hip zatem mu kane v
misli spoznanje, da je spodaj, pod plaščem, žensko telo. Pa je to telo
že predaleč, a se mu, na trenutek vseeno zazdi, da se bo ženska obrnila,
saj se je že in , da ga prav očitno, vabi. Ampak vseeno še ni docela
prepričan, da je vse to res. Kaj pa, tako pomisli za hipec, če se mu vse to
le hote dozdeva. Če je vse to le varljiva utvara. Pravzaprav je zanj tudi
to že dovolj, ampak Peter P.Pivs se temu ne bo pustil podleči. Preveč je
ponosen za kaj takšnega. Zato ne steče za tisto žensko in gre raje naprej
svojo pot in samo še premišljuje o neznanki s sijočim plaščem, dokler
se spomin nanj nekako ne izgubi v globini nerazumljivih občutij, ki mu
prično povzročat duševne težave, takrat, ko se na drugi strani zemeljske
oble ljudje prično prebujat iz opoldanskega spanja v tako zaspanem dnevu.

osma

Oven. Krikanje iz zatohli sob. Pred hišo avto.

Proti naročju tega dne, navzven iz zamujenih prostorov. Hahljanje
izza mokre cigarete, suvanje naravnost med oči, oči pa so potem za
v jarek. Prav to, čeprav boli. Majke mi ! Mi! Meni. Majko mu !

Cepistolat vrtur ambro kuu !

"Juheej !" se izleže iz 3522 m visoke planine, ki vabi tiste, pogumne.
Možakinje so s prelivom v laseh. Potem pride na vrsto veseljačenje
in v prostorih so zbrane vse hude preizkušnje, nakar se pojavi, prec
potem še tečno in utrudljivo in zmedeno vsepovprek iskanje praznih:

sob

postelj

klopi

miz

odprtin

Samo da je vse skupaj namazano s seksom; kakorkoli - vse je prav.


(Oblački na nebu
in sonce za njim,
počasi se izgubljam
in gledam stvari, ki jih ni)


Zunaj teče reka. Reka nosi vodo. Voda je mokra. Mokra voda vsebuje ribe.
Ribe so za lovit. Lovit ne smeš na našem mostu. Ker mostu odpadajo deske.
Deske pribijajo na odprtine našega mosta. Odprtine se ne vidijo ponoči.
Ponoči lahko padeš v reko. Reko so znižali. Gledano z mosta. Našega.
Znižali bodo cene. Cene pa se jezi. Jezi so porušeni. Porušeni gradovi se ne
bohotijo več. Več je nesreč. Nesreč ne primanjkuje. Primanjkuje zdravja.
Zdravja ni na pretek. Pretek reke pa je zdaj počasen. Počasen zvok se širi
po ušesu. Ušesu se le zdi. Zdi se, da je megleno. Megleno jutro. Jutro proti
stolpu. Stolpu, ki mu odpada omet. Omet dela ovinek. Ovinek je zelo oster.
Oster nož. Nož za vse prisotne. Prisotne kretnje. Kretnje za povprek. Povprek
poznanstva. Poznanstva iz zamolklih izb. Izb veselje. Veselje mladih princev.
Princev delež. Delež sna. Sna napake. Napake vhodov. Vhodov v izhod. Izhod.


krevs na dudo
duda škarja
mrak podgana
stara znanka


pika pok
ameba biser
hladen tuš
marička žnidar



sinja lička sneg

deveta

vrnitev v naročje
bremza, matere napev, hlipanje
uši v partizanskem taborišču
mlečna princeska
kras, sinjina, Robin Hood

daleč preko stvari, pogledi

a) malezijsko pravo
b) Bob, I can only guess
c) samcaten, celo ti, včeraj
d) stare strehe


Tista hiša proti Staremu gradu, ki se ruši, kjer proti večeru, neke nedelje
v aprilu, dežuje. Pravzaprav pa ne dežuje. Razmišljajoč sedim; o Nemecih,
o dveh; o vseh. Zakaj jih ne trpim, kakšne pomene polagam na njihovo
bit? Odzdolaj se včasih prižgo lučke. To so, izkaže se mi kmalu, luči
avtomobilov, ki vozijo, po tam speljani cesti. Podobne lučke so bile nekoč
na pokopališču z Ireno. Ena je venomer izginjala, ko sem jo hotel pokazati
njej, ki je iz Maribora. Tako, kot tisto pokopališče. Ona je potem rekla, da je
bilo fajn.


v risankah, med lačnimi labodi, oznojena podpazduhja
gretje v nos
iznakažen, pretepen, nabit preko moči
ljubice v podkletenih prostorih


Če so pravilni zapisi, ki zapisujejo razna stanja in, če so pri poplavi raznih;
takšnih in drugačnih, sploh kaj vredni, potem je zame tale zapis vreden,
ker mi je pregnal dolgčas nekega večera v aprilu, okoli osme ure zvečer,
ko sem se pripravljal na žgance, ki mi jih je za večerjo napovedala mama.
Potem pa bom šel ven in sedel nekje za šankom.

Priznam, da je moj namen; če že naj o njem govorim, da do konca zapolnim
tale kos papirja; kakorkoli že, prav nič me ne briga kako in prav tako me prav
nič ne briga, če bo to kdorkoli kdajkoli bral in si mislil ali pa tudi rekel,
da to je ali pa, da to ni v redu.

Ker je še nekaj praznega papirja, zato kar po njem !

Zapis razmišlanja o Boschu, ki privede do tega, da nenadoma ugotovim,
da sem v besedi "razmišlanja" naredil napako, ker nisem za l napisal j,
kar mi poruši motivacijo, lahko, da se bodo našli nekateri in rekli: "Ta tip
se zeza!", pa se ne, zagotavljam to, saj sem zares, čeprav še sam ne vem
zakaj, nameraval natipkati neko kratko razmišljanje o Boschu, ki pa ga
zdaj ne morem več in istočasno tudi ugotavljam, da se površina lista bliža
h koncu in tukaj se mi prikrade misel, sveža in topla, na Jaco, ki me čaka
pred Gimnazijo. Ima tako fino razprte zelene oči, kot Baudelairove ljubice.

deseta

polnočni obrazi na strehah veleblagovnic
so mrzli
so bledi
so tihi
prepolni nekakšnih nemirov
gledajo DOL

gledajo GOR

dna so v pločevinastih nasadih

okna so daleč
svetloba pomeni živeti
tema je spanje


pišem pesem;

Vihar je v tvojem gobcu, Carmen

(ta verz me spominja na nek,

v slovenski poeziji že napisan verz,
ki sem ga, po ne vem kakšnem naključju,
verjetno kdaj mimogrede prebral, če si
ga že nisem preprosto izmislil, kar sam,
kajti branje poezije me ne privlači
in pa na neko postavno Carmen, ki me je
pred leti še dolgo časa zbadala zaradi
mojih pijanskih pustolovščin ob popivanjih
na vlaku iz Celja v Maribor, katerim
je bila priča )

enajsta

zelena senca se polaga na avto
črta avtomobilov v trajekt
morje je švedski kič
sicer pa je res včasih takšno
zadaj so polja lepo urejena
nekaj hiš skladišče lesa pa modro nebo
oblaki iz pesmi king crimsonov
ki jo poslušam ko pišem


Farjelaget, Ostersundet.

Hej!
Nimam nobenih ambicij, da napišem kaj pametnega na tako majhen kos papirja. Ker se mi ne ljubi pisati pisma, bi se ti s to kartico rad zahvalil za sliko in te opozoril, da se te spominjam. Tudi tukaj je pravi pekel malomeščanskih hijen. Izgleda, da se jih ne bomo nikoli znebili.

Edi

dvanajsta

pesem, vrat poreu

vrat, poreusničeno upanje
kanja blizu, daleč, čisto blizu kje od zadaj
hleb, ne bodi no tako, pa zrničenje
klapouh banana v tintno tekočino
ojster si, ko rez


spal v sp., jutri nad naravo ke.
ko šari tik in tok
bumerajs sinček, basta, joj moja mičkena nogica
a u v e


mantelj, hido, da si ti
bergla, stara bajta
nanu, was dann ist immer zo
roj rojakov, ponedeljki v ekspressu


junijsko opoldne nekega tihega, takšnega, dne
še bolj, da od nikoder, kar potem, morda zares
v sebi sok in n.j.a., ki hoče še
errica pred volno, hm


pajca povsem preko naslovne strani, ojej, ojej, ojej


preveliko pohištvo, stoli za prevelike
ena posevka, drobna, nežna
mačji kašelj, uresničena obljuba, krila, dolga noč
hram, oštir v rdečem licu, ploskanje po radiu


metamorfoza v črva
pomikanje od stene stran
dete milo moje
šolar, vrisk, peta ura je že mimo


vstani kot pavliha, ne pozabi na preprogo
johnny town shanghai china
žarčenje v prizmi
kent, dromedar
pulzar, kvazar

trinajsta

mutasta kamela
emblem tovarne gospodinjskih aparatov
tafam po viaduktih borijevih risb


sove strare znanke
jurančičeva ul.24
trener marković 1m.50


pesem o vetru in ljubesni
mogoče za blues
jočem za vetrom


graz kanal 7 zimmerman
zdravo kamerad
vrtenje sape hitri konraki


pripravljanje sežgani uhani
izbe nasproti kasarnam
cvrčanje pohrojenih rogačev


mogoče sobota dan mrtvih
tudih njeni znanci
gostilna cankar nore ure


panji v tnemi
osmina os
kanjon ohio river place


desni vbrizgi izdani psi
potikanje varhov
samo nikar v luno met kladiva


ribnica v noči
zimska koča ukvanje
odeje ugasla cigareta


menarti v šolah
odmori ob savinji
svobroda v jasi po dnevu športa


pozne hiše
pozini znanci
trobentanje v zemlji


rodni krajk oddaljena soteska mraka
vrhunci
zavese indijska drevesa

štirinajsta

krči v Glasovih
zapore Brez razlogov
slovesna Rojstva
ubijanje Oblakov
tanki v očeh Zaljubljenih sošolk
pogovori o Meni
kričanje Sinjih stavkov
stopnišča Brez dreves
omamni Klici
koraki Za telesi
snidenja Po shemah
prepozna Dejstva
brezglavi Zmaji
pariške Cipe šarlah
neomejene predstave Za osuple brate
dojemanja Po koščkih
tartinijev Trg piran avgusta
pes In zapa
tone S trakom
stane Stane
prva Nagrada
in Dve besedi
pijani lasje Nad ravnino v njenem čelu
strupeni Zvoki zima
posojanje S ključi
beli Zajčki
čisto Majhni
spanje v Dolinah save
mahagonijeva Polja reke nil
žirafe v Mojem vrtu
lovljenje v Predelih levov
rjaste Palice
split September marjan
deček in Živali
smrad okoli Divjih prascev
teptanje desk v Krožni beg
avstralski dingo Brat
jules verne Petnajstletni kapitan
menda samuel Vernon
streli Izza skal
bitke S patagonci
med in Maslo
domačaNaloga
obuvanje Copata

petnajsta

dajana. zgodnja soba z zanikanjem napreja.
predolgo časa na planetu.
porajanje neutegajočih vsakdanov.
srkanje v sesanje.
he za borivoja freuda.
lanski sneg drugači podobo moje zime.
neutrudno večanje pravic.
ena rana obliž.
počez je sok.
stenice se vesele v kleti.


juhuhu v avtobusu.
slabi zobje. pijani policaj.
veter iz kopriv. bela hiša.
mikrofonija. moog čez kakšen teden.
zvok po flavti.
psi. ljudje. žoga. brcanje. smejanje.
petnajsta cigareta.
pulferca opoldne.


je to zares za tebe. nemudoma povej.


kje počiva steze pot za prašne brate.
njih nasmeh. blokade.
kaj vse jim govore. ali sploh opazim to.
črne srajce. lasje do pet.
viking morda nomad.
dremež po soteskah. navkljub napovedi dežja.

zatohlost. marec v sredo.
vsem vam. ki srce jih ne pozna.
metka volk je tvoj kolega.
zamiži. vse bo v redu.
zob je zunaj. kri ne teče.
vsem vam. ki srca ne poznate.
zatohlost. marec v sredo.

šestnajsta

vrt v nizozemsko jutro

brezdelavnik uokvirjenega arestanta
znanec izza vinjakov&konjakov
vino v katakombah
hram na plinski pogon
trepet zamrznjene okončine
poganjanje pedalov
razširi se svetloba
zobe pulijo zobe
po vrsti od naprej k nazaj
krohot iz gostilne ob dravi
zaviti so vratovi vsi
mučkanje lesene klopi in pričakovanje
rajanje neveste mlade
črepinje za srečo


v vdihih iz osem na osem
megleni ponedeljki
jože pred semaforjem
v zeleni obleki nasmešek
kljuse počasno
že bliža se konec
daj-dam mraz na odprti telefonijadi
stroški so na počez


dragi koleščki uporne namembe
kislo zelje pa preveč po vsakdanje
izrastlina osemnajststotisočega eritrocita
raste mi dojka
mrgolenje izpred dveh let
kavboj v škodi kavboj v merxu
sneg v gledališče
fino preveč fino
potem odklon nič več odmik
hoteni strah potem
stari tovariši so moji tovariši
ko rabim tovariše
vendar ne rešujem križank
in ne berem kriminalk

samo gledam in pogovarjam se

sedemnajsta

Ušesa skozi hribe

Stolpi zibajoči se v vetru, s trakovi lovk

Stopničasti prihodi iz daljnih pik

Glave v glavah

Puščice v oblakih

Preparani zidovi

Poljane samih kock ; krogle nepravilnih oblik

Čas se vleče

Satovja uhanov

Povezave obrazov

Nasmehi ki posredujejo jok

Arabeskni utrinki na površju

Nekje se prebujajo volkovi

osemnajsta

sonjasti hribi

posredja mrgolečih izb

stare mamine omare

nočno petje fredyja in ostalih

brizganje vode

potepuhi iz osmih nadstropij

mačkine muhe

lesirezi tineta toneta

potepanje psov

devetnajsta

Srakasta Eva.
Njen pogled drvi v vrhove kribov*.
Nihanje brez.

Pajkasta stava o poljubljanju njenega želodca.
In o njegovega želodca.
V omari je prihod zizaste Ane.

Nihče pa ne ve o repu.
Kent v ustnici, našobljeni.

Titaste spone.
Prepozen znak za začetke konference.
Tripolis v srebru.
Polprazni psi.
Ihtenje rek.
Olupljeno telo z nasmeškom Vinegarja.

Petnajsta ura je znak za tatvine. Je
zamisel praznega inženirja. Je
vest na pločevini Benčeve lobanje. Je
nahod vsemirskih ptic. Je
moj drget po večeru prežaganih pip.






(*krib = hrib z k-jem)

dvajseta

vranič, somnabulno jutro, pred ihtiolom, muzi
klitoris, brzina
Markov vrat
Anabella Percuffino D. Jelisaveta Rožić
kranjsko, blatni dež
eh, še enkrat
kako zares je pokvarjen moj želodec,
če vidim tvojega dihurja smeh, ki sedi zaleskotovičen
v pernjadi tvoje brstečnosti


...iz izgub na zmage, iz zmag v zmage
in tako naprej, naprej, naprej...


...dva reče Krap
pejt, d nočš, kua pa mislš, uosu brihtni


A) vem, da je zelo vnemar, da gospod R. kolje podnevi svoje goske
in to, pomislite, dan za dnem!

B) kar je preveč, je preveč in je preveč!

C) eh!

D) pravijo, da bo nekoč bolje?

enaindvajseta

Na samem so pragovi vrat.
Istodobno prehitevanje na cestah.
Drugi in drugačni redi.
Dva "zakaj?" v topli sobi.
Teta Justi, Via Corso. Trst.
Sladoled in kava.
Plaža s filmi iz svetov neznanih.
Polna pljuča zraka in naporov.
Za sinom, ki naj bi prišel.
Ribji smeh, izzivanje Neptuna.
Sončne brazde tam pri vrhu.
Hitri kriki in opust namenov.
Samo še mir, tihotnost katakomb,
hodnikov; v praznih ladjah.

dvaindvajseta

polja osirotelih vrtov

o tistih pravih zvenih na koncu besed; kako sploh izgovoriš "j a s e n"
remington, kirby, preston, sonnor


zvitorepčev nahod
, da ne veš o ničemer,


jabolko, ki ga daš in, ki ga vzameš


če ti poleti v hrbet
umakni se, če ne gre, pa mora, mora...


olga v fiatu
stroj pri otu


mati, ki je in je ni, a sem sanjal, da bo prišla


deske ob stenah
močan francoski cigaret;
so ure, ko zatulijo zvonovi in zvonci, naberejo se ljudje in čakajo...čakajo...
...čakajo...


potem je tukaj tomo z novo obleko in avtomobilom
potem je lenča s preluknjanimi ušesi in uhani do tal
potem je moj pes šari, ki se ves skurban vrne domov
potem je polde bibič v obleki mestnega župana


nato je igla (gramofonska)


vrtenje v neskončne ornamente, ponavljajoče se
okvirji slik iz kož in cunj
in
posamezni odstavki iz opernih napevov na hermetičnem programu

triindvajseta

kanibali povečerjajo odrede suhih vej
peške v organih javne pravde
gnil je reka nil
sitotiski mokre barve
veselje nedorečenih povedanj


obrazi mokri vsepovsod
nemir stoletij
hude stiske v kraških jamah
kraste izvenserijskih oblik
pohod po vrhu glave


azijski utrinki
gnide resmanov in kranjcev
fini brizgi v cesarstvo sanj
ohlapna vedra s sladoledom


malček na stopnišču tete ane
hrib dolina in dobrava
vaški fantje na senikih
zmenki sester brez pozdrava


polna usta stalnih jazov
drevored se giblje po znamenju
hipni vzponi iz oblačkastih kotanj
temne gore na obzorju

štiriindvajseta

ujeta pesem eusapia palladino
primes mrmranja kathleen gologher
zamisel mrkost zollner
tipanje po tihem steblu florence cook
tudi ona gospa d' esperance
vidiš zadnje dvoje potem o transfiguraciji psevdomaterializacije
marčni dnevi eva c martha beraud in kiparka juliette bisson
počasno pisanje neurje hellen smith
letnice za gospo piper
marsovci john estella berta phinuit george pelham

petindvajseta

ponikle so rože nasmehov ponarejenih
od same zore pritiče srd
neznanske soteske oaz
materinsko popravljanje usahnelih zapor
v zvijačnost tega dne spremenjene zahteve po hotih
neznani obrazi
potem izzven zvokov in dosegov pred vhodi iz zemljišč
gretje lapuhov in sodb
ter imenovanje naskokov
odpira se izba vanjo pocam se
ni ven in ni zato sivina
so pesmi prepozne
koraki so dolgi po stenah je šum
gruča otrok pred izhodom
z evo gledava slike
potem je odhod in nekaj o pretepu
prekine početje potek
neznani naslovi

šestindvajseta

včasih
prvenstveni golob
mir poteka preko linij
ne razumeti tega kot uk

tukaj
sam samcaten
prav potiho v kritju ameb
preveč

kamor naokoli
bim bam bom
ujkanje ljano estakado
nives esmeralda

selotejp pastir
kravanja
muki zdravo
en je pivec pivec

se gremo
krožke in kobilice
metulje in čebelice
vse je isto

zdravo
ping
zdravo
pong

nekaj malega v zatohlosti
srčnega prekata
jo nisem videl
mogoče sem si jo izmislil

dušo moja bračo mila
šta ti šaljem pecam ribe
blodnja ne pritiče sem
je že prav tako tako

sedemindvajseta

a jaz z mero po bombi
atentat na italija ekspres
panične scene dvanajst mrtvih
nobenega avstrijca med umrlimi
vlak peljal še osemsto metrov


kinopredstave za zavesami
1503 minuten
valzaberk cirka drajsig minuten


in bombni napad na vse
lady of my heart
picasso in mit o guernici


gretje hiš
potresni sunek
opeka glih na mojčin avto


the cloud from the sky
izven mej matric in šablon
model za kocastega psa


yes in rick
a grad stoji
ukraden material


z reksijem o njem midva poštenjaka
oba navidez anarhista fuj teror
nočne ptice za povratnike iz ivo jime
so zares te pegice kanarčkov
na obrazih mojih vročih ljubic

osemindvajseta

posnetek sanj in resničnost iz oaze
Medvedje
na robu jezer
klanjam se volkovom ki trgajo svoje matere
pikčasti so ptiči tam nad logom
sence dreves
in spet
Medvedje

iščem zaklade in skrivnostna znamenja
na nebu
pribita pribita
kotanje iz vrb so žalujk
podrte črpalke
na nosovih pa piše jim IGRA
življenje je spet
Medvedje Medvedje

soteske so izbe
soteske so kamre
vrhovi smrek se sklanjajo nadme
in vrtinčaste pene
in pohodi nad breze
junaki so mrtvi
so sploh kdaj bili
nemir je v kolenih
pojenjanje strupov
vrtenje v kockah
iz smrek prek pen
prirejeno spočetih
v dolinah so iskre
povsod zasajene
povsod porojene

in spet
Medvedje Medvedje Medvedje

hej mrcine pozdravljam vam ČRKE

devetindvajseta

viže slepega gospoda pavla
ahilov pregriz do sitega navite ure
hišnih manov pogibelj
rabljev poslednji pred eksekucijo obrok
strahopetci privzdignite nosove dajte
jaz že vem do kam zariti se vam smem
levoroke posode
ofelije vseh predpolnočnih romanc
zahteve gnid napram vrhovom
sivi mački na obalah sanj
krasni trki ob sosledjih lun
lihi zajedalci na opravi mahagonijeve neveste
kamni na soteskah
upori mehkih stričnikov
kisle juhe po navzdolju stez
mirne strogo mirne rože
tetovirana prostranstva pod mostovjem senc
alge iz suhih gob
marš na savi
kemali vseh priimkov s črko d
kariraste zavese pred ogledalom vonjev
krive spletke za udore senc
hrapava ljubezen s poklici ne ubogaj
dosegle značke so do velikanov
pomlad iz sivih juter
nemirnost na podstavkih drobnih vaz
kraguljčnost tistih ostrih gibov
povpraševanje po nakupih raznih vrst
zamaški iz odrov sav in savinje
poslednje muhe na obronkih
zima je pred okni

trideseta

v čem gre isker gozd svojo pot in nihče za pikapokasto in upepeljeno
sestro sestro ne nosi s seboj s sokovi narave pušk prepojeni seznam

valovi rana donava temza
vsenaokoli
globoko v morje
palača vabljivih oblik z okni in linami
s stolpom v oblake
trava london čoln na valovih
medova brada koraka po ploščicah
nekje je nek stranski vhod
pa je hrup in je potem zunaj
zadaj mornarji s trakovi kot iz stripov
z zlikanimi hlačnicami
stene so visoke vsenaokoli
tek v grmovje
zadaj lev
že čofot in toplota v zraku
psi
lov
po bregu nazdol
ladja kliče na odhod
luči
po tirih do nje koraki so skoki
streha na kolibi kot iz pripovedke
doki rjavi suhi
ljudje vsi v obrisačah sošolci in sošolke
sprevodnik po hodniku odprta okna
približevanje
pot ki vodi le navkreber
turisti zbrani pa stojijo in se vrtijo
vrtenje je v zabojih
vrtenje plastičnih udov
praznina za vnaprej
pritličja še vedno so brez vrat
s piskanjem ščuk
s krakanjem žab
brez oken in zaves
s sončekom na vrvici

hehet doni v katakombi oblik
a le ena je docela ob

enaintrideseta

upori na semenih
sestra tugomerja donizzetija na jasi pred hotelom zamorc
veder tek prerisanega kavboja jimmyja iz slovenske pravice
krotek je šari
nevarnosti so majhne in mamin nahod raste v slavne dnevnike
tek na petsto metrov ko dež je zadaj
metuljčkaste kravate drve po snežnih sladoledih
gore so v oblakih in konji jezdijo po njih


carski sel prvič prinese darilo
spusti se prvi vrabec
nameni v oddelkih postanejo prvič odkriti


tihi so urezi tam na oknih slone neveste
napoleon si ovohava rit
rana jutra so slovenska pesem
trepetanje hišne pomočnice saj gospod ne bo dovolil
ponekod je že odhod na morje
čebeljenje v šotorih ob svetlobi lune
kramatorij v ljubljani
ponikle rože s poizkusom nepreverjene izjave
gomile morskih kitov zraven kraki žab
ponovno žrtje treh vodilnih močno v zosu dreku
pejsaži in obilje robcev vedno le v levem žepu
kako onikaš strica saj je on pomisli le učitelj
basiranje po gladkih stegnih s pogledom na morje
ohlapni gibi rok pa nikar tja notri saj se ve zakaj
pozabljene so sablje stene kazni kriki iz omar in vojne

dvaintrideseta

V namigu osirotele misli,
prikliči v spomin si tisti davni dan;
pravzaprav ohlapno noč,
nikoli dokončanih brizgov,
naravnost na preddverje dvora;
nje, princeske brez sramu.


Navznoter, v obliki dneva
zgradi se risba iz hipov; motna.
Ujeta v prenos lepote vsakobežne
in resnično preodaljena za podelitev;
zmag na zate in na zame.


Meseni duh in jedila vsakršnih omam,
dišave pregretih senikov in staj.
Krepki so odrazi poblaznelih nohtov,
v usedlinah piša, v naramnicah iskrivih;
v odkritosti pogledov, v vročici saj.

triintrideseta

Hrapavi dečki, porinite vozove v avtostrade,
saj morda ste željni hišnih pomočnic, mar ne ?

Ugasnite ponižne in popeskane pregrade,
v katerih se leskeče na tone novih lučk,
ki iščejo; tako kot vi, skrbno in z zanosom
satovja za brv od... in do... !

A tam, izza duri neprehodnih lovk
ob tistih algastih občutjih, v stanjih,
ki jih sam zase imenujem "Pocinkani želodci"
bom pri vas, verjemite mi dečki!

Zato porinite, le zdaj, vozove vaše, urno!
Žejni, lačni; v avtostrade,dečki, porinite vozove !

štiriintrideseta

S S. prihaja sonce
v razpoke alg.
Niti od nabreklih prejev
zgube namen.

So hlastne ptice
redkih vrst,
meščansko pravo
in
ugrizi triperesnih cvetk.

petintrideseta

temna kraljestva, Sonja, jesen na obalah
rojevanje starih vaščanov
prti za brisanje veder, vodka, kasarna ponoči
vžigalice na polovici, kretnje k zidu
sokovi iz obešalnikov, prisotnost nje tretje v meni
pogovori mimo, čakanje, tema v sobi, udarjanje ritmov
mraz, pošta, Roman na zebri
škoda ponoči, na levo, brisanje stekel
na kavo, da reče se to, ljudje v prostoru, Pur izza mize
iskanje prostora, prazna dvorana, okoli, nazaj
o cherryjih, šnopsu, vinjak za naju
pregrade pod črto, prazni prostori
Jože v drhtenju, Medo in dober večer
vožnja, poklici, zvonenje, sedenje, pogovor
vožnja, Celeja, Merx, rdeči prostori, Šaci v avto
vinjak na mizi, iskanje postaj, ogledala vse naokoli
razdalja med nama, omara, ogledalo
miza na sredi, sedenje na kavču, pogovor o sanjah
hladno omizje, belina na oknih
postaje v snegu, previsi na poti
jutro iz megle, prezgodnji prihod, nekaj, še mnogo
rojevanje ene izmed nedelj, gobe in zajčki
smejanje, drvenje po poti še nepreorani
poljubi na usta, zamisli v glavah, dve glavi
potem resnost, bližina kot zahotena, v dnevih pred tem
majhne lisice, mostovi, čez njih motnje od zdavnaj
umiranje vrtov in mrtvi nasadi
samo pot k toploti, edini priznani, preveč izsanjani

šestintrideseta

bobni
potiho šumijo lasje
drvenje naprej
aprili vseh mescev
v najemu
od daleč
kiti in sove
napisi in črke
od danes
prehitro kopičenje vsega
oves
navzdol pot
vsa jutra
vrhovi obokov
brizganje
srd
omara
umiranje škratov
vohuni v izbah
v dežnikih
v linah
v hodnikih
krmljenje ptic
zabijanje žoge v koš
podaje
visenje
obrazi navzgor
hotenja nemoč
stoletje
pred nami so iskre
javkanje rož
dlesni
bahavi napisi
politika
gore
kamenje pa pada
oblaki so v smradu
kot bomba
okvirji brez slik
žametne steze
ptice selivke na delu
jutra v sanjah
okusi cigare
brnenje v udih

plastika, plastika, plastika,plastika, plastika, plastika, plastika, plastika,
plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika
plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika, plastika

zid
slike od zadnjič
imena vseh škratov
opice in ribe
gnili spomini
padci v vodo
poletja na kolih
most in znanci sosedov
večerje
delitve dohodkov
pesmi o njih
gospa za mizo
na desni kajenje
ceste so v
sestra je noč
in nekaj o stanju odnosa
malarija
ozke soteske
zvonenje v udih
drvenje hudirja
napori za jutri
črpalke v modrem
otožne ženice
sikanje gadov
prepleti na vejah
udarci z lopato
kriki v travi
streha
koliba v drevesu
kopanje
bomba na nebu
nevihta
pozimi je snežni zamet
nazaj v naselje
trkanje
majica
počasi po njej
prebujanje čutov
škoda v snegu
pogovor in božanje
nogavice
od tete iz bosne

sedemintrideseta

so vsa stara kopita
izpit pogreb
dno drobne podlasice
vilma na straži
hrast


teddy bear Mihec pogledek med silnimi bloki Beograda majhen kuža kužek polulanje

Raste Mi Dojka

iznad vodovodov je vsemu navkljub mnogo prizorišč maksimalno prevratnih dejanj

( vrne-plus
da-minus
ostane-je )


sirote, ki jočejo v noči,
ko ure se obračajo v jutro,
ko veter lepe misli žene,
ko poraja se bolezen


Hoboti svoje boke mala mačka, iz predmestja Zagreba grada, veliko kadi in potem mi še namiguje, ustnice ima razpokane in mozolje zabrisane, jaz pa po natakarja, ki se mi klanja in mi pravi : " Gospod, vani še dežuje, tisto malo sem si izmislil!"

osemintrideseta

Luskasto srce je v tebi, Marička
presanjaš ves dan, pa nisi za nič;
hobotiš se, si vedra in gnila,
a jutri že čaka te, tvoj dragi Krpan.

Si vitka in temna in polna strahov,
ti jočeš se v kosmih, prodajaš nasmeh
in hliniš razpoke, da čuješ svoj glas,
v omamah vsakdanjih kopičiš si dneve.

Pozabi na ure, pozabi na sanje,
preriši zastave in pojdi na pot!
Pregazi prepade, napij se sokov,
ne bodi le lutka, zdaj britev si ti !

Odpri vse soteske, pozobaj mrčes,
napni se kot vidra, zaukaj v noč!
Še čas je pred tabo, Marička, Marička;
pozabi gradove, postavi zdaj koče si svoje!

devetintrideseta

Sploh pa sem talent;
besede znam
postaviti tako,
da vam bodo
solze
pritekle v oči.

Pa nočem;
ne da se mi
in poleg tega
se mi tudi
zapirajo oči.

Ker sem zaspan.

Spim pa zelo rad.
Imam namreč
privlačne
in zelo čudovite
sanje.

Zato priznavam,
popolnoma
mirne vesti,
da tole pesem
pišem
samo zato,
da bom,
ko se bom
ulegel na posteljo,
lahko sebi rekel:

"Danes sem pa res nekaj naredil!"

Pa čeprav sem
dopoldne igral fusbal,
uglasil kitaro
in napisal eno pismo ;
se popoldne
pogovarjal z Marjano,
ki jo je
zapustil fant,
oddal tisto pismo,
odšel v kino
in pokadil
samo štiri cigarete.

štirideseta

da čistke so potrebne

da brigajo me krematoriji


(rad postal bi droben pes
lajal bi v noč,
grizel bi vse poštarje,
smejal se jim v brk;
poscal za vsako se drevo,
ovohal psičko vsako bi;
ponoči bi na skednjih spal,
sanjal bi o Lajki)


naperi kopje luč nosila so po južni strani
vplivanja na boben
zarezget čakajoč na branjevke
metuljčasto opičasta ženska ki je
konec v pižamah
hlapi zavojčkov v dihalih
knežji kamni garant za datume
eva nekoč na brajthofer
stari stradivari
pa še o verlaine
kako lepo res kako zelo lepo
je pavza res zares
da ničesar ne pove
kot strune ne in ne kot počen zvok
krmežljavi trumanov roman v torek
capone al v kinu metropolu
znanec pa ne vem kam naj te dam
otoka oba za milijon in pol
kokoške pod tablo za ljubljano
strašni tipi zmazki mamičk in očetkov
so pa večni
kdo so to in komu so namenjeni


pravim vam da čistke so potrebne
in da brigajo me krematoriji

enainštirideseta

malina v košari prapor nas Triglavom slovesen dan
obljube pokončna hoja za napako
lastavičji dremež žrtje v membrano turobno petje
nosorogi so zastonj
kamele brez porezanih slaščic
luknje v nosovih divjih prašičev na kratko merjascev
slon v modni trgovini
levji deležleva za čaščenje leva
zebre so ušle v mesta legle so na cesto in pomagajo ljudem
nilski konj zarine nos v nilski pesek in si misli mandi gleda
kojot pa kar naprej udriha in udriha in udriha
vznemirja starega medveda ki ne pride do sporeda za soboto
ki ga pripravlja striček zajček z ušesi do plafona
krt je mrtev riba diha
hudič ob strani pa se jezi in negoduje


Enkrat je bil mrak
in povsod so hodili
v Rdečo Barvo oblečeni ljudje.

dvainštirideseta

Zakaj so prasci iz dolin
vrhovi osamelih borov?


Prepih...prepih...prepih.


Ave Marija na nasprotnikovi strani.
Nekaj daleč tam je Sonce.
Marmornate stopnice.
Peti dan, ki mine brez kužkov.


Estacado v bedrih.
Hribi dolin iz prvr vrstice zgoraj.
Lažem o petih prstih ene roke.
Vem, da se prav izza kosmov plazeče gmote
valijo srebrno bleščeča jajca.
Utirjam se za vnanji odziv na vse:
ponedeljke, torke, srede, četrtke, petke, sobote in nedelje.


Stripi pa so še kar naprej labilni;
od enega lahko izgubiš glavo,
z drugim pa si lahko povečaš obseg trebuha.


Kraste, kraste in banane.
Jupiji životorezci.
Ibroti iz vrtnic.
Ibroti iz diskov.


Hladen mraz.
Mrzlo ledeni prostori.
Prepiri prihajajo iz plastelinsko oblikovanih ustnic.
V zgodbah je polno oken.


Emanuella Z. Zargidezza, sestromorka, plažasta princesa.
Dva otroka, bujne grudi.
Hrapavi podplati z prizvoki skednjev in obiranja krompirja.
Ero, Mićo, Drvar u srijedu.
Kafu, mi draga ispeci...
Lajfmotiv za S.O.S., pa krožki, popoldansko ubijanje praznine,
odmaknjenost, zatohlo hripanje, bums v učkah, pa še kje...



Heroji; kot da so utrujeni ?
Otopelo lice, razmesarjajoč pogled.

Vame.

Vase.



spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati

triinštirideseta

grizliji so pa zares poceni;
izmed tvojih
in mojih nog
so stegna njihovih; hm...


privoljenja, drobna, o, kako si mraznata
izvenenje brez enega z-ja


" KAMOR ME VODI
MOJA POT
DRAGA DOMOVINA
TI SI Z..."


(nekega dne so imeli v trgovinah poceni pljuča
ni kazalo drugega kot priti tja in jih vzeti za seboj)


večeri se...hlap...oves...I.C....dim


kramz pre pik
hrib podtal
vran na kramz
tleh na birt


zri v obraz
kradeš sneg
hte, da ne
izzvok kitar


samo majhne so stvari, ki segajo do nas, v našo vas


desno lice
ena dojka
štirje hlapci
tri banane
dva skozlana
pet posranih
ena jana
sto podgan


Mrak pa pride, vse poje, naredi temo, mojo edino domovino.

štiriinštirideseta

Bill je pojava. Osem ima vsakih peres na glavi, pa mu to še ni dovolj. Če pa ga
vprašaš po UFO-jih, ti zna edino on dobro odgovoriti, Pravi, da si osel.
Ker sprašuješ po UFO-jih, ko pa si sam ravno to. Letaš, pa ne veš kaj; ali pa, kdo;
če ti je tako ljubše, sploh si ? Imaš velika ušesa in velike oči, pa sploh
nič ne slišiš in nič ne vidiš. In tako gre prav vse mimo tebe; počasi, a zanesljivo:


polne omare knjig; knjige in major v njih; knjigah
omare zdaj v sekretu, zdaj bodisi v vetru; pišu
pa mleko; joj, kako si butast, da si se vrgel nanj
nanj res ne; niti vanj, a je najcenejše







daj mi še en cigaret,
seus







doma je Šari

petinštirideseta

...karkoli natveziš je v času in je brazda...

Likanje pod mostovi
Romanca.
V blatu kočija.
Zames.


rad jem pomfri krompir ponoči vidim mnogo nenavadnih oblik
pravzaprav jih ne vidim ampak si jih sam izmišljujem ob pomanjkanju
in ob gledanju že znanih da so vsi predmeti rdeči in da prede hladen dež
da je sneg na pike in da rusi nastopajo kot predhodnica pop koncertov
da so sedeži zastonj da deževniki že rijejo po luni da iz čevljev poganjajo uhani da me preganja oseba ki me preganja da pa se je začuda ne bojim in da sem popolnoma miren dokler se okoli mene sprehajajo samo morilci in da je


vino
oves
slama
rž
mak
klobase
džuveč
golaž
kruh
solata
čaj
in bela kava

šestinštirideseta

marko, prepih v konobaričene grudi
dramlje izza kart
pivovarne, adonis, najlepši copatje, pikanje v oči


tankovske brigage visijo z moje riti (da; brigage, ne brigade )
oblaki so slovenski kič
kopljimo, godni svatje

poljubi tvoji "ioh kiako leipo"
orka duš za nas
z zvonci so okrog vratov


czzin- czzzin
czzin- czzzin zvene
czzin-czzzin


venerina ozvezdja, polet med Bowmane in Suttone
bela soba in vprašanje Časa,
tanke violine,
nekje v liku na ozadju glave


barve iz Disneyevih risank
primavere brez nosov z ušes,
a z ušesci
v tajni neke vode


še strici nepoznanih iger
in Daliborjeva priznanja:

1. med iz dežele medu
2.mrakobni sprehodi
3.tiskanje parol
4.smrtnonosni udarci čredi bitij, imenovani "Tiprosocdru"
5.razpolaganje z elementi, omenjenimi v točkah 1.,2.,3.in 4.
6.občasno dresiranje pajkov, vključno z urejevanjem njihovih napadov
(kraji napadov niso natančno dognani!)
7.sunki

: se izide v KAZEN


Nurnberg ob Savinji. V začetku decembra.

sedeminštirideseta

Kdo je bolj pogubno pogumen ?

Moj tank ali jaz ?

Moj tank.

Moj tank ?

Kako da ne, saj jaz ne morem

biti tank !

(te BESEDE se da čudovito zanosno peti kot nekakšni beli knopfi
in imeti filing za v opero; škoda zame, bil bi najboljši pevec
na kugli, pa se mi ne da in umiram petje. Včasih v bani je bilo
prijetno, zgodaj še, ko se M.J. še sanjalo ni o poeziji
sem jaz že pel melodije iz OK Corala itd...)

potem pa:

(nikoli
ni
bilo
kakor
je
bilo
nikoli)

zapravljaš čas in čakaš na sladkorček v SMERTI

se hehetaš, in se jočeš, in goltaš, in pljuvaš:

kanone
drek
krematorije
študentski servis
smrad
čobane
budale
telebane
osle
prasce

in neko umiranju zapisano

n.n.

oseminštirideseta

Vranič,somnabulno jutro, pred ihtiolom, muzi-muzi

klitoris brzina
izrezan vrat
Anabella Percuffino D. Jelisavetta Rožić

kranjsko, blatni dež

eh, še enkrat...

Kako zares je pokvarjen moj želodec,
če vidim tvojega dihurja smeh,
ki sedi zaleskotovičen v pernjadi
tvoje brstečnosti
iz izgub na zmage

DVA REČE KRAP
PEJT, D NOČŠ, K PA MISLŠ, UOSU
(če ni prav tole)

a/ vem, da je zelo vnemar, da gospod R. kolje podnevi svoje goske

b/ k a r j e p r e v e č j e p r e v e č

c/ eh

d/ pa pravijo, da b o nekoč bolje

Mraz na strehah.
Bil. Zelo. Mrzel. V. Roki. V. Nogi. Zebe. Zelo. Dolgo. Uh. Je. Res.


mejdunasta lepotica, vsa
potrebna šlica, brez
pomislekov o sebi, z
jezikom slinastim v tebi


znojna, medlo hrepeneča
z jodlanjem, ki rasteče se razlega
prikliče mater, ki zavpije:
"Joj, kakšna nesreča!"
ko zagleda
tisto,
kar na kavču se
onega


Pomislite; gospod R. kolje še vedno svoje goske dan na dan na dan

devetinštirideseta

parno nasičeni, hrušk
gomazenje v Dravo
amore mio tuti fuki
ena Vanja v zelenih kavbojkah pritika srde mojemu besu, ko pravi:
"Vedno si bil in boš zame Idol!"


v jezi obiskujem hroščnost;
hroščnost nekega zasteklenelega pogleda,
ki brez namemb
v trenutkih vseh zmed
zakriči: Telo, kdo si ti, ki ne hodiš ?
Telo, kdo si ti, ki ne dihaš ?
In kje imaš špranje za v oči ?
In kje imaš špranje za v nos ?


ponoči prepevam samospeve
pred avditorijem mehurčkov,
ki se neprenehoma
in čedalje močneje
zamehurjajo vame
in me na ta način:

a) odtegobijo
b) preplotujejo
c) zagomilijo
d) razcefrujejo

tako, da se nehote
spremenim
v enega izmed stricev,
ki umirajo v svojih izbah
ponoči
ob zemlji (v temi)
ob vodi (v temi)
ob zraku (v temi)
ob ognju (v temi)



nič ur, nič glasov, se zgolj obelodanjujem

petdeseta

resnato prepotena, hiša tete, majski hrošč
stenica

v steni
ena ura za gospode
prazenrep predstave
zakuski senc


tri stopnice nad mano se pričenja nebo


22,05 zvezde so na razpolago zalegi parno ljubečih se aparatov
22,11 valovi škodujejo vijakom
22,23 hrbet mojega psa, ti, je ves bel od ovčje preje


(dokler ne izveš, da vsako sekundo podrejo tisoč dreves
dokler ne izveš, da vsako sekundo ubijejo milijon otrok
dokler ne izveš, da vsako sekundo ne napišejo milijardo knjig)


dokler ne izveš vsega tega
lahko
mirne duše
rečeš


da je karsibodi v udiranju tal
daje skozenjsonce
da je breznopust da je kratka noč


ali pa


moj gobec je aperitiv za soteske tvojega zmazkastega rilca


lubica

(z pomanjkanjem j-ja)

enainpetdeseta

nekaj dežja, lov, Savinja,
mast in most, pozdrav, prenizek plot za zajca,
pozab številke,
hup, prijeten smeh, na vrhu vstop,
samo za malo, malce pozno že, kajpak
parket, posterji, nanosi barv

kje je Kilimandžaro,
če imam peroti, čemu zares ne odletim
na Kilimandžaro

SNEG
MRAZ
MIR

dvainpetdeseta

Tri ovce, ponosno so prišle na trato sredi gozda,
so čakale dva dni,

a,

ker se je zgodilo nič,
so tretji dan odšle.