P. Pivs Peter
Srednje postave. Nizkega čela. Pogled, kot v filmih o kung-uju.
Zgodnja mladost neidetificirana. Moški. Postal zastopnik firme
s pokvarjenim logotipom. Firma za popravilo izložbenih lutk.
Roke še kar ohranjene, videz še kar zapeljiv; kakor za koga. Za
nekatere tekstilne delavke iz bližnje tovarne že. Poljudnega
obnašanja. Nekaj naloženega denarja, precej jasna želja po
umirjenem, družinskem življenju. Zaradi nerealizacije le-tega,
stalen gost lokalov, ki zažive šele tedaj, ko se drugi zapirajo.
Nekajkrat legitimiran od miličnikov in proglašen za "nočno ptico".
Vedno v zaporu.
Se pa zgodi, da nekoč, ko je vreme malo proti dežju in, ko je veter
s prepihom v prostore, on; P. Pivs Peter, med sprehajanjem; kar zanj
sploh ni redko, le da malo ljudi ve za to njegovo navado; naleti na
izjemno svetel plašč na životu neke mimoidoče ženske, kar mu obudi
spomin na nek zelo odmaknjen trenutek iz njegovega zelo zgodnjega
bivanja. Kot, da bi mu hotel pojav tega plašča povzročiti nekakšno,
še nikoli dotlej poznano, našopirjenost. Šele hip zatem mu kane v
misli spoznanje, da je spodaj, pod plaščem, žensko telo. Pa je to telo
že predaleč, a se mu, na trenutek vseeno zazdi, da se bo ženska obrnila,
saj se je že in , da ga prav očitno, vabi. Ampak vseeno še ni docela
prepričan, da je vse to res. Kaj pa, tako pomisli za hipec, če se mu vse to
le hote dozdeva. Če je vse to le varljiva utvara. Pravzaprav je zanj tudi
to že dovolj, ampak P.Pivs Peter se temu ne bo pustil podleči. Preveč je
ponosen za kaj takšnega. Zato ne steče za tisto žensko in gre raje naprej
svojo pot in samo še premišljuje o neznanki s sijočim plaščem, dokler
se spomin nanj nekako ne izgubi v globini nerazumljivih občutij, ki mu
prično povzročat duševne težave, takrat, ko se na drugi strani zemeljske
oble ljudje prično prebujat iz opoldanskega bdenja v tako zaspani noči.
