osemintrideseta

Luskasto srce je v tebi, Marička
presanjaš ves dan, pa nisi za nič;
hobotiš se, si vedra in gnila,
a jutri že čaka te, tvoj dragi Krpan.

Si vitka in temna in polna strahov,
ti jočeš se v kosmih, prodajaš nasmeh
in hliniš razpoke, da čuješ svoj glas,
v omamah vsakdanjih kopičiš si dneve.

Pozabi na ure, pozabi na sanje,
preriši zastave in pojdi na pot!
Pregazi prepade, napij se sokov,
ne bodi le lutka, zdaj britev si ti !

Odpri vse soteske, pozobaj mrčes,
napni se kot vidra, zaukaj v noč!
Še čas je pred tabo, Marička, Marička;
pozabi gradove, postavi zdaj koče si svoje!