deveta
vrnitev v naročje
bremza, matere napev, hlipanje
uši v partizanskem taborišču
mlečna princeska
kras, sinjina, Robin Hood
daleč preko stvari, pogledi
a) malezijsko pravo
b) Bob, I can only guess
c) samcaten, celo ti, včeraj
d) stare strehe
Tista hiša proti Staremu gradu, ki se ruši, kjer proti večeru, neke nedelje
v aprilu, dežuje. Pravzaprav pa ne dežuje. Razmišljajoč sedim; o Nemecih,
o dveh; o vseh. Zakaj jih ne trpim, kakšne pomene polagam na njihovo
bit? Odzdolaj se včasih prižgo lučke. To so, izkaže se mi kmalu, luči
avtomobilov, ki vozijo, po tam speljani cesti. Podobne lučke so bile nekoč
na pokopališču z Ireno. Ena je venomer izginjala, ko sem jo hotel pokazati
njej, ki je iz Maribora. Tako, kot tisto pokopališče. Ona je potem rekla, da je
bilo fajn.
v risankah, med lačnimi labodi, oznojena podpazduhja
gretje v nos
iznakažen, pretepen, nabit preko moči
ljubice v podkletenih prostorih
Če so pravilni zapisi, ki zapisujejo razna stanja in, če so pri poplavi raznih;
takšnih in drugačnih, sploh kaj vredni, potem je zame tale zapis vreden,
ker mi je pregnal dolgčas nekega večera v aprilu, okoli osme ure zvečer,
ko sem se pripravljal na žgance, ki mi jih je za večerjo napovedala mama.
Potem pa bom šel ven in sedel nekje za šankom.
Priznam, da je moj namen; če že naj o njem govorim, da do konca zapolnim
tale kos papirja; kakorkoli že, prav nič me ne briga kako in prav tako me prav
nič ne briga, če bo to kdorkoli kdajkoli bral in si mislil ali pa tudi rekel,
da to je ali pa, da to ni v redu.
Ker je še nekaj praznega papirja, zato kar po njem !
Zapis razmišlanja o Boschu, ki privede do tega, da nenadoma ugotovim,
da sem v besedi "razmišlanja" naredil napako, ker nisem za l napisal j,
kar mi poruši motivacijo, lahko, da se bodo našli nekateri in rekli: "Ta tip
se zeza!", pa se ne, zagotavljam to, saj sem zares, čeprav še sam ne vem
zakaj, nameraval natipkati neko kratko razmišljanje o Boschu, ki pa ga
zdaj ne morem več in istočasno tudi ugotavljam, da se površina lista bliža
h koncu in tukaj se mi prikrade misel, sveža in topla, na Jaco, ki me čaka
pred Gimnazijo. Ima tako fino razprte zelene oči, kot Baudelairove ljubice.
