dvaintrideseta

V namigu osirotele misli,
prikliči v spomin si tisti davni dan;
pravzaprav ohlapno noč,
nikoli dokončanih brizgov,
naravnost na preddverje dvora;
nje, princeske brez sramu.


Navznoter, v obliki dneva
zgradi se risba iz hipov; motna.
Ujeta v prenos lepote vsakobežne
in resnično preodaljena za podelitev;
zmag na zate in na zame.


Meseni duh in jedila vsakršnih omam,
dišave pregretih senikov in staj.
Krepki so odrazi poblaznelih nohtov,
v usedlinah piša, v naramnicah iskrivih;
v odkritosti pogledov, v vročici saj.