dvainštirideseta

Zakaj so prasci iz dolin
vrhovi osamelih borov?


Prepih...prepih...prepih.


Ave Marija na nasprotnikovi strani.
Nekaj daleč tam je Sonce.
Marmornate stopnice.
Peti dan, ki mine brez kužkov.


Estacado v bedrih.
Hribi dolin iz prvr vrstice zgoraj.
Lažem o petih prstih ene roke.
Vem, da se prav izza kosmov plazeče gmote
valijo srebrno bleščeča jajca.
Utirjam se za vnanji odziv na vse:
ponedeljke, torke, srede, četrtke, petke, sobote in nedelje.


Stripi pa so še kar naprej labilni;
od enega lahko izgubiš glavo,
z drugim pa si lahko povečaš obseg trebuha.


Kraste, kraste in banane.
Jupiji životorezci.
Ibroti iz vrtnic.
Ibroti iz diskov.


Hladen mraz.
Mrzlo ledeni prostori.
Prepiri prihajajo iz plastelinsko oblikovanih ustnic.
V zgodbah je polno oken.


Emanuella Z. Zargidezza, sestromorka, plažasta princesa.
Dva otroka, bujne grudi.
Hrapavi podplati z prizvoki skednjev in obiranja krompirja.
Ero, Mićo, Drvar u srijedu.
Kafu, mi draga ispeci...
Lajfmotiv za S.O.S., pa krožki, popoldansko ubijanje praznine,
odmaknjenost, zatohlo hripanje, bums v učkah, pa še kje...



Heroji; kot da so utrujeni ?
Otopelo lice, razmesarjajoč pogled.

Vame.

Vase.



spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati,spati