tretja

potemnele soteske v oazah nemirov
iskri franci
nato nasmeh na smeh
hoja po hodnikih prepredenih povprek in počez
vrnitvene pesmi
ples ranjenih udov
da cedi cedi se ta svetloba
ukanje stokov

vedno, ko vstanem je dan že narejen, sonce je prižgano in oblaki nalepljeni,
ptice pojo v vetru, veje v vetru se gibljejo, gotovo je nekdo, ki bi znal tako reči,
prah vstaja iz mest, ljudje se valijo iz služb v lokale, v kavarni se raztegujejo
srednješolke, leni natakar požvižgava melodijo iz kavbojskega filma, omizje
upokojencev debatira o politiki, dim leze v oči, nos, ušesa, usta, grlo roke, noge,
hrbet, trebuh, stegna, bedra, popek, rit, sluzast okus je v kavah, kretnje mojih
prijateljev so nevarne, pogovori z ženskami prazni, kozarci so zapacani, motni

luči se prižgo, avtomobili iščejo prostor, nekdo si zavezuje kravato, nekdo jo
vrže nazaj v omaro, nekje padejo karte, kitare zaigrajo napeve o ljubavi večnoj, stotka šiba iz roke v roko, dvigala se škripajoče dvigajo, objemi so dolgi,pod
stopniščem se dobimo, pevka utihne, debeli gospod prižge cigareto, nohti so njeni zeleni, oči so v črnem, telo je premazano s hrapavimi pikicami, zvezde bingljajo, nočni metulji hitijo, pikapolonice vseh dežel so v kretnjah, luna je krotka, kratka, drevesa so sence, kamenje razžrto, kot vedno, že od nekdaj

premika stopinje, se laže mi v noč, ohlapno me gleda, me hoče nazaj

a jaz, jaz se ne dam, ne, jaz se ne dam, rad bi zaklade, a ne vem jim imena

prepišem jih enkrat, prepišem jih v drugo, si vtaknem jih v žep, tako, za pozabo

kaj ne lomastim po reklih in virih, ki pijano jih tarejo čepi v ukih hecnih vrlin

daj, popravi oblake, oblake, oblake, da, oblake ti pravim, te prosim, rotim


krčenje mišic, premikanje jeder
topot nad prahom stoletij
hrami prelivov
v izbah srebrnosivkastih zajčkov